Pripravniki pri Jap-u

Slavnostna podelitev lovskih spričeval pripravnikom generacije 2014

ZLD Ljubljana že nekaj let organizira slavnostno podelitev lovskih spričeval svežim lovcem v lokalu na dolenjskem, ki premore primerno mesto za dogodke z večjo skupino ljudi. Tako me je letos lovski tovariš, do nedavnega še moj pripravnik Robert povabil na ta lovsko svečan dogodek.

Ker smo v naši lovski družini v preteklem letu imeli tri pripravnike, ki so vsi uspešno opravili lovski izpit, nas je bilo z mentorji vred skoraj desetina. Zaradi lažjega in bolj sproščenega transporta in doživljanja samega dogodka smo se na mesto prireditve pripeljali s kombijem, ki je že po poti omogočal živahno lovsko debato.

Spodobi se priti nekoliko prej in tudi mi smo med dolenjske gričke prepredene z vinogradi in gozdovi prispeli dovolj zgodaj, da smo se za mizami pod zunanjim nadstreškom osvežili večina s tradicionalnim cvičkom in se pozdravljali z ostalimi prihajajočimi lovskimi tovariši iz bolj ali manj sosednjih družin. Določenim je bilo še posebej všeč, da so med pripravniki bile tudi pripadnice nežnejšega spola, a naj jih opozorim, da bodo tudi one sedaj polnopravno nosile ognjeno orožje in ga, verjamem, s pridom in lovsko pravično uporabljale.

Zvoki lovskih rogov so nas opomnili, da se začenja protokolarni del dogodka. Odpravili smo se v objekt, pravzaprav zastekljen tradicionalen kozolec toplar in se skušali posesti za mizami. Ker je bila letošnja bera pripravnikov obilna se je del prisotnih moral posesti za mize v nadstropju višje, na podu.

Kot je navada, so se predstavili tisti, ki so tečaj teoretičnega dela lovskega izpita in njegov zaključek vodili in pripravili. Tako smo slišali besede predsednika ZLD Ljubljana Lada Bradača, našega starešine tajnika in vodje tečaja Milana Velkovrha in ostalih. Povedali so nekaj besed o poteku izobraževanja, dodali napotke svežim lovcem in jim zaželeli lovsko pravično udejstvovanje.

Preden so novopečeni lovci v roke dobili lovsko izkaznico, so še družno ponavljali besedilo prisege lovskega etičnega kodeksa, in ga tudi podpisali, v spomin pa dobili zeleno lovsko čepico.

Po tej podelitvi, zaradi katere smo seveda sploh prišli smo čakali na zasluženo pogostitev. Do nedavna še pripravniki zasluženo zato, ker so uspešno prebrodili to poplavo potrebnega znanja, mi mentorji pa zasluženo zato, ker smo se z njimi več ali manj poučno tudi ukvarjali. No, pa tudi zato, ker smo bili enostavno lačni in žejni.

Med čakanjem nam sicer ni bilo dolgčas, a kljub temu smo z zanimanjem prisluhnili krajšemu predavanju Jožeta Grila, ki je povedal nekaj stavkov o jelenjadi in jelenjem ruku in nam tudi nazorno oponašal jelenje rukanje.

Ker se za tak dogodek spodobi, da se ga zabeleži, smo nekje vmes med vsem tem dogajanjem bili pozvani, da se zberemo na dvorišču in s fotoaparati ovekovečimo prisotnost na dogodku. Ne sprašujte točno kdaj je to bilo, preden je Jože »rukal« ali kasneje, ker si v vsem tem dogajanju in pogovori z raznoterimi lovskimi tovariši enostavno nisem zapomnil.

Resda je ta podelitev nekakšen uraden dogodek. Seveda svečan, saj je za vsakega lovca enkraten. A obenem je poleg nekakšnega zaključka »šolskega« druženja donedavna pripravnikov, tudi lepa prilika za srečevanje z lovci iz bližnjih lovskih družin, navezovanje novih stikov in za nas mentorje tudi utrjevanje že obstoječih. Prilika za ponovno »lovsko poročanje« več ali manj živopisno obarvanih več ali manj resničnih lovskih dogodkov in enostavno za poveselitev in sprostitev, ki nam jo v teh časih še kako manjka.

Gabru, Marku in Robertu pa želim srečno v naši družbi in obilico lovskega blagra!